V torek 24. oktobra 2017 je bila ob 16.30 uri v Konzorciju v Ljubljani predstavitev in podpis knjige “Umor Franca Ferdinanda”, ob kateri priložnosti je bila prisotna tudi princesa Sophie von Hohenberg, pravnukinja Franca Ferdinanda, ki je v knjigi napisala predgovor. Princesa Sophie z družino prebiva v Luksemburgu in je v odličnih odnosih z Lihtenštajnskim princem Nikolausom in njegovo soprogo Margaretho vou und zu Liechtenstein, ki sta bila naša gosta konec avgusta 2017 v Celju in Rogaški Slatini.
Na povabilo organizatorjev, založbe Orbis in Rotary kluba Ljubljana, je bilo nato istega dne zvečer, ob 19.30 uri, v gostilni na gradu v Ljubljani, ob izidu knjige o Francu Ferdinandu, kulturno druženje in večerja v čast gostji princesi Sophie von Hohenberg in avtorici knjige Sue Woolmans.
Predstavniki naše Viteške bratovščine Svetega Jurija in Združenja Slovensko-Lihtenštajnskega prijateljstva so se na povabilo na ta pomenljivi dogodek z veseljem odzvali s svojo podporo in udeležbo.
Kot zanimivost naj povemo, da je bil nadvojvoda in prestolonaslednik Franc Ferdinand velik prijatelj slovansko govorečih narodov znotraj Avstro-Ogrske monarhije. Pripravljal je namreč njihovo enakopravno suverenost znotraj monarhije, v smislu Združenih držav Avstrije. Njegova družina je tudi v neposrednem sorodstvu s knežjo družino Lihtenštajnskih. Smrt nadvojvode Franca Ferdinanda in njegove soproge vojvodinje Hohenburške v Sarajevu še vedno buri duhove, saj je bila povod v največjo morijo do tedaj, v povod za 1. svetovno vojno.
KNJIGA “UMOR FRANCA FERDINANDA” JE ZASNOVANA NA ŠE NEOBJAVLJENIH PISMIH IN REDKIH PRIMARNIH VIRIH. KING IN WOOLMANSOVA PRIPOVEDUJETA RESNIČNO ZGODBO, KI JE BILA V OZADJU TRAGIČNE LJUBEZENSKE ZGODBE IN SUROVEGA UMORA, KI JE ZANETIL 1. SVETOVNO VOJNO.
Poleti 1914 so v Evropi prevladovala tri velika cesarstva: Avstro-Ogrska, Rusija in Nemčija. Štiri leta kasneje so vsa tri izginila v vrtincu 1. svetovne vojne. En sam dogodek je sprožil svetovni spopad in 
v njegovem središču je bila žalostna ljubezenska zgodba. Ko je avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand l. 1900 za ženo izbral ljubezen svojega življenja, namesto da bi se uklonil željam ostarelega cesarja Franca Jožefa, se je začelo sistematično poniževanje njegove žene Zofije. Kljub temu je prestolonasledniški par neomajno vztrajal v medsebojni zvestobi in ljubezni do njunih treh otrok. V Sarajevu izstreljeni krogli nista le končali ljubezenske zgodbe, temveč sta vodili tudi v vojno in desetletja meddržavnih sporov.
V ozadju knjige Umor Franca Ferdinanda se prepletata zgodovina evropskih dvorov in nežna ljubezenska zgodba. Priča smo dogajanju v družbi ob koncu starega zgodovinskega obdobja, polni privilegijev jalovega plemstva, kjer se dogajajo spletke in politični umori.
Dobro stoletje po umoru v Sarajevu avtorja ponujata presenetljivo razlago dogodkov. Pojasnjujeta srbsko vpletenost v atentat, ter preverjata govorice o zaroti in neverjetni malomarnosti varnostnih služb tako na Dunaju kot v Sarajevu. Dogodki v Sarajevu so pahnili v nezavidljiv položaj tudi otroke umorjenega para, ki so ob izgubi staršev morali živeti v izgnanstvu, prenašati strahote nacističnih taborišč in govorice, ki so neupravičeno blatile starše. Knjiga se sooča s stoletjem polnim nenavadnih dogodkov in ponuja v branje človeško presunljivo zgodbo o ljubezni, ki so jo uničili umor, revolucija in vojna.
Od usodne nedelje v Sarajevu je minilo več kot sto let. Nobena kamera ni ujela ključnih sekund za človeško zgodovino. Avtomobil se je ustavil pred Moritz Schillerjevo delikateso, mladi terorist pa je izstrelil krogle proti visokima gostoma. Posledice dejanja lahko zaznamo še danes. Krogle, ki jih je izstrelil Princip, so rodile stoletje prevratov in masovno morijo, kakršni nismo bili priča nikoli poprej. Nobena smrt v zgodovini ni vodila v toliko trpljenja in smrti.
Zakaj so nadvojvodo nagnali na vojaške vaje v Bosno? Morda le zato, da bi bil tam ubit.
Tudi tujina je kmalu postala sumničava. Leta 1916 je novinar Wickham Steed v članku okrivil Dunaj: »Zagotovo je mogoče, da je umor v Sarajevu ali Beogradu načrtovala avstrijska tajna policija, da bi tako hkrati odstranila neželeno osebnost in zagotovila razlog za vojno napoved. Odstranitev prestolonaslednika in njegove spremljevalke habsburški družini ni bila popolnoma tuja.«
Določeni ljudje na Dunaju so zagotovo želeli spraviti Franca Ferdinanda s poti, prav tako so določeni vneto iskali razlog za vojno napoved Srbiji. Kar zagotovo drži je, da je Potiorek sprejel odločitve, ki so omogočile uspeh napada. Franc Ferdinand bi morda preživel, če bi Potiorek opravil svojo nalogo. Ali je šlo za malomarnost ali za zavestno ravnanje, ni več mogoče dokazati. Celo stoletje kasneje je nemogoče odgovoriti na mnogo vprašanj glede atentata.
Franc Ferdinand in Zofija nista dočakala srečnega konca svoje pravljice. Franc Ferdinand je postal smešna figura z brki, zgodovina pa ga pogosto obravnava kot zapleteno in nevarno osebnost. Zofijo pogosto opisujejo kot prevarantko, ki je želela biti okronana za cesarico. Vojvoda Georg von Hohenberg se spominja, da so njegovega dedka pogosto opisovali z nasprotujočimi pojmi, kot so nazadnjak in naprednjak, ali zlobni samodržec, vojni hujskač in veliki mirovnik. Pravi, da ga je boj za Zofijo spremenil v sumničavega opazovalca človeške nezanesljivosti. Skupaj sta prenašala pogoste žaljivke, ponižanja in spletke in ostala predana otrokom in sebi. 
Navzven hladno delujoča Franci in Zofi, sta bila združena v prepovedani romanci. Franc Ferdinand se je jezil in hrumel nad ponižujočim obravnavanjem svoje žene, Zofija pa je ponižanja prenašala mirno. Njun zakon je bil simbol upora proti krutemu dvoru, svoj mir pa sta si ustvarila v zasebnosti z družino. Otroke sta vzgajala z ljubeznijo in jih poskušala privaditi na težavno življenje morganatičnih potomcev. Za Habsburžane njuni otroci niso nikoli obstajali.
Njegova usoda je politična tragedija. Sarajevo je bil zločin proti spremembam, ki jih je želel Franc Ferdinand. Umorjen je bil, ker je bil prijatelj južnih Slovanov, ne Srbi ne Rusi pa tega niso dopustili. Zagovorniki velike Srbije so se ga bali, ker so želeli zavzeti ozemlje, ki ga je on želel osvoboditi.
»Če bi bil žrtev Potiorek in ne Franc Ferdinand, bi se leto 1914 verjetno izteklo drugače,« je zapisal zgodovinar Samuel Williamson. »Nadvojvoda je zagovarjal mirovniško politiko s Srbijo. Skrbela ga je ruska grožnja. Njegova smrt je prekinila tudi kanal sporazumevanja, s katerim bi bilo mogoče umiriti vročekrvne politike na Dunaju. Za časa življenja je nadvojvoda zaviral vojaško posredovanje, mrtev pa je postal povod in razlog za vojno.«
Smrt Zofije in Franca Ferdinanda je obsodilo na trpljenje tudi malo Sophie, Maxa in Ernsta. Izgubili so starše, dom, domovino in lastnino. Druga svetovna vojna je prinesla krvava koncentracijska taborišča in velike izgube na bojiščih. Kljub vsemu so ohranili močno vero in mirnost, ki sta jim jo privzgojila starša. »Smo kot nekakšen klan,« pravi princesa Sophie: »Imamo vzpone in padce, a vsaka generacija staršev vcepi otrokom močne družinske vrednote.«
Ko mu je iz ust kapljala kri, je Franc Ferdinand zaječal: »Zofi, Zofi! Ne umri! Živeti moraš zaradi otrok!« Te besede kažejo nadvojvodovo življenjsko strast. Če bi zavladal cesarstvu, bi vnesel potrebne spremembe, v srcu pa je nosil družinsko srečo in ljubezen do Zofije.
Danes par leži v apnenčasti grobnici na gradu Artstetten. Leta 1923 so pod gradom postavili spomenik v spomin žrtvam svetovne vojne. Z leti so dodali nova imena, med njimi so vnuki, ki so padli v bojih s sovjetskimi silami v drugi svetovni vojni. Imeni Franca Ferdinanda in Zofije sta napisani na vrhu, kot imeni prvih žrtev prve svetovne vojne.
Zgodba o nadvojvodi in sarajevskem atentatu je bila že velikokrat napisana, a so avtorji vsakokrat vnašali svoja nacionalistična prepričanja. Stoletje staro zgodbo polno napačnih podatkov je težko spremeniti. Princesa Anita Hohenberška pravi, da je bila ob njenem prihodu v Avstrijo predstava o Francu Ferdinandu popolnoma napačna. »Predstava o Francu Ferdinandu še vedno ni prava, a se z zgodovinskimi dejstvi trudimo izboljšati njegovo podobo,« pravi princesa. Zofijo opisuje kot zelo prizemljeno, veselo, predano soprogu in otrokom. »Bila je srečna, umirjena in zadovoljna s svojim življenjem,« dodaja. 
Med nastajanjem knjige sta avtorja podatke črpala iz arhivov, družinskih anekdot, pisnih spominov, mnenj in poročanj današnjih medijev in drugih razpoložljivih virov, ki so jima pomagali naslikati zgodbi Franca in Zofije. V nekaterih obdobjih njunih življenj ostaja slika zaradi pomanjkanja virov delno nejasna. Poskušala sta se izogniti prevelikim ugibanjem. Zgodba se razteza od sijočih čeških gradov in dunajskih dvorov v zlatu do grozot nacističnih taborišč, od viktorijanskega obdobja do moderne dobe. To je zgodba, kronika družine, ki je oblikovala in poosebila dogodke dvajsetega stoletja. Vir: ORBIS
V veliko veselje nam je bilo spoznati tako plemeniti in zavzeti osebe, kot sta princesa Sophie von Hohenberg in avtorica knjige Sue Woolmans. Njuno delo pomaga vsem Slovenkam in Slovencem odstirati vlogo njenega pra-dedka, ki je bil velik prijatelj našega naroda, in po krivici desetletja prezrt. Avtorica knjige nam je 28. oktobra 2017, kmalu po odhodu iz Ljubljane, poslala tudi svoje prijazno pozdravno in zahvalno pismo:
“Dear Prior Silvester,